Med spomini na moje otroštvo je tudi slika Marije z Jezusom, ki je visela v sobi moje stare mame. Oljna slika na platnu je zaradi svoje starosti tako potemnela, da se je v popoldanskem mraku in zastrti večerni luči, ko sem hodil k njej na obisk, skoraj ni videlo. V nedeljo pa sem lahko šel k njej že dopoldne, ko je razigrano sonce risalo zajčke po stenah njene sobe. V tem času nisva klepetala, saj je poslušala radijski prenos maše. Vsedel sem se z njo k mizi in zamotila me je s knjigo. Takrat je sonce sijalo v sobo tako globoko, da je njegov žarek obsijal tudi sliko Marije na steni, ki se je takrat pokazala v živih barvah, ki jih je sicer skrivala pod patino stoletne utrujenosti. Od takrat je minilo nekaj desetletij, mene je pot odnesla po svetu, stara mama je kmalu umrla in slika je končala na steni pri starejšem bratu. Visi v kotu, kamor ne bo nikdar posijalo sonce.

Pri meni doma ne poslušamo radia in tudi televizija nima vstopa. Med bogato knjižnico glasbenih plošč je neverjetno veliko baročne glasbe, ki nam je vse ljubša. Pogosto so te skladbe v resnici maše. In tako sem nekega nedeljskega dopoldneva, ko sem bil sam, ob poslušanju Händlove maše Dixit Dominus, začel gledati v stene svoje sobe in nekaj iskati. Pogrešal sem sliko, ki mi je v otroštvu pustila tako prijeten spomin.

Prosil sem brata, da mi sliko posodi, da si izdelam posnetek. Ker sem na tem področju dobro podkovan, sem posnetek računalniško tako obdelal, da je podoba Marije z Jezuščkom in Janezom Krstnikom zasijala, kot bi bila pravkar naslikana. Slikar ni znan, vem le, da jo je dedek kupil v Frančiškanskem samostanu v Kamniku ob koncu prve vojne, ko je okreval z ozeblinami s Soške fronte, kjer je kot prostovoljec branil očetnjavo. Kupil je svitek platna, ki naj bi nekoč krasilo cerkveno procesijsko bandero, pa je niso več potrebovali ter so jo s še nekaterimi kosi pohištva prodali. Leta kasneje jo je uokviril in po poroki je pristala v ženini sobi, saj je bila njena vera globja.

Stara mama v mrzlih časih s sivim nebom in rjasto rdečimi zvezdami na njem, ni mogla prenesti svoje vere na otroke in tudi ne na vnuke. Odraščal sem v svobodi, zaščiten pred vero, mi je govorila mama. A zdaj, ko je za menoj že pol stoletja, se počutim prikrajšanega za nekaj zelo lepega, česar pa ne poznam. Ko včasih zaidem k maši, opazujem ljudi, ki iskreno verujejo in jim zavidam to ljubezen. Pred dvema letoma sem ob Božiču, od katerega ni ostalo kaj več od večerje in obdarovanja otrok, začutil veliko praznino v srcu. Za trenutek se mi je zazdelo, kot bi bil pes, ki pred hišo v snegu opazuje skozi okno z ledenimi rožami pravljični prizor družine, zbrane okrog okrašenega božičnega drevesca.

Zdaj slika Marije visi tudi na steni, globoko v moji sobi. Nanjo sonce ne bo posijalo nikoli, a na njej ni več rjave koprene časa, zato sije v vsem svojem nekdanjem blišču. Pomislil sem, da bi morda še kdo želel narediti korak nazaj iz brezpotja v tej hosti, kamor smo zabredli in se podati k uhojeni poti, saj je tam hoja prijetnejša in lažja. Na pot tudi sonce kdaj posije, ki nas v to gosto trnjavo brezpotje, skritega v hosti, ne doseže. Brat se je s tem strinjal in zdaj je slika tudi tu pred vami.

Aleš Lombergar